»Postopek, ki ga pesnica uporablja, je zelo minimalističen, ima pa zelo velik učinek in odpira zelo veliko prostora za svojevrstnost 'metuljevega učinka'.«

»Ta esejistični prvenec je eleganten popis avtoričinega sveta, pa obenem poklon vsem tistim velikim zgodovinskim figuram in življenjskim sopotnikom, ki so plemenitili njenega duha. (...) Ko Helena Koder pripoveduje o tem, kako doživlja in je doživljala prevajalko Radojko Vrančič, pesnika Petra Kolška in Milana Jesiha, filozofinjo Almo Sodnik, skladatelja Urbana Kodra, nam hkrati pove, kako je skoznje spoznavala velikane ameriškega jazza, pisanje Marcela Prousta, poezijo Wislawe Szymborske, slike Jana Vermeerja, romane Petra Handkeja, misli Montaigna, Descartesa in Kanta.«

»dobesedno do krvi zareže v kožo in meso s polnokrvnimi podobami, boleče verističnimi opisi, neizprosno ekspresivnim podajanjem življenjske zgodbe, trzajočim ritmom in drgetavo zvočnostjo«

»rock s tremi akordi, združen z močjo besede«

»Vznemirjenost se je razbohotila v nepojmljiv občutek moči in navdušenja.«

»Resnica ima takšno moč, / da lahko krepko premaga / še najbolje izmišljeno laž. / Laž ima takšno moč, / da se lahko vrne in te prepriča, / ko se pretvarja, da je nova resnica.«

»izžareva naelektreno čutnost, razžarjenost, kdaj tudi srh, toda nikoli patetičnosti ali samopomilovanja.«

»Nastajanje novega sebstva je zaznavala v vsakem vlaknu, mravljinci, ki so ji v valovih plali po koži, pa so napovedovali, da bo ta nova moč zahtevala tudi zunanjo premeno.«

»Imela je neizmerno moč, vendar je bila popolnoma zadovoljna, da se je sukala po kuhinji, vsem kuhala kavo in bila v vlogi babice. Gre za zelo drugačen odnos do moči – od moške, Netanjahujeve vrste moči do moči kuhinje Golde Meir.«